☕ Klepet ob kavi – otvoritveno srečanje
nedelja 31. maj ob 16. uri
Vrt Vile Polonce, Krvavška cesta 23, 4207 Cerklje na Gorenjskem
v primeru deževnega vremena:
Pod Jenkovo lipo, dvorana 1. nadstropje, Dvorje 58, Cerklje na Gorenjskem
✨ Dogodek – pogovor “Klepet ob kavi” s prejemnikoma Borštnikovega prstana. Letošnja sogovornika: Nataša Barbara Gračner in Branko Šturbej. Pogovor vodi igralka, voditeljica in pisateljica Zvezdana Mlakar.
V okviru otvoritvenega dne festivala Borštnikovanje bo potekal tradicionalni dogodek “Klepet ob kavi”.
Na prvi dan Borštnikovanja je načrtovano, da se festivalsko dogajanje preseli v čudovit vrt Vile Polonca, hiše, ki jo je zgradila znamenita slovenska igralka Polonca Juvan, dolgoletna igralska kolegica Ignacija Borštnika. V hiši je poseben prostor urejen kot zasebni muzej, ki ga je uredil vnuk Polonce Juvanove, priznani režiser Aleš Jan. Vrt nudi idilično kuliso za sproščen in hkrati izjemno navdihujoč pogovor.
V primeru muhastega vremena se bomo na dan dogodka do 14. ure odločili, ali bomo dogodek izpeljali pod Jenkovo Lipo.
Dogodek Klepet ob kavi, ki ga letos pripravljamo že četrtič, prinaša edinstveno priložnost za bližnje srečanje z vrhunskim ustvarjalcem slovenskega gledališča – prejemnikom najvišjega igralskega priznanja pri nas, Borštnikovega prstana.
Zvezdana Mlakar
Dolgoletna članica SNG Drama Ljubljana (od leta 1987) Zvezdana Mlakar je ustvarjalka z bogato gledališko, televizijsko in pisateljsko potjo. Z vsemi svojimi deli – ne le kot igralka, ampak tudi kot urednica in avtorica – ostaja v dialogu z občinstvom in družbo.
Zvezdana Mlakar
Zvezdana Mlakar je ena najbolj prepoznavnih in vsestranskih slovenskih igralk, umetnica izrazite odrske energije, močne osebne karizme in izjemne pripovedovalske moči. Njena ustvarjalna pot že desetletja presega zgolj gledališki prostor – povezuje gledališče, film, televizijo, dokumentarne projekte, literaturo in osebno raziskovanje človekove intime. Prav zaradi te širine je postala ena redkih osebnosti slovenskega kulturnega prostora, ki jo občinstvo doživlja hkrati kot igralko, pripovedovalko in iskreno sogovornico.
Kot dolgoletna članica ansambla SNG Drama Ljubljana je ustvarila številne odmevne gledališke vloge, v katerih je vedno znova dokazovala svojo izjemno sposobnost emocionalne transformacije in močne odrske prisotnosti. Njena igra temelji na odprtosti, neposrednosti in izraziti življenjski energiji, zaradi česar so njeni liki pogosto polni notranjih napetosti, humorja, ranljivosti in človeške topline.
V zadnjih letih se je intenzivno posvečala tudi avtorskim projektom, ki prepletajo gledališče, osebno izpoved in družbeni razmislek. Posebej odmevna je bila njena avtorska predstava Potovanje z Zvezdano, s katero je gostovala tudi v okviru Festival Borštnikovo srečanje in odprla intimna vprašanja identitete, ženskosti, staranja, svobode ter odnosa do samega sebe. Prav ta iskrena osebna nota je postala eden ključnih elementov njenega ustvarjalnega izraza v zadnjem obdobju.
Njena umetniška pot se nikoli ni omejevala zgolj na klasične igralske okvire. Širše občinstvo jo pozna tudi kot televizijsko voditeljico oddaje Zvezdana, v kateri je skozi pogovore z ljudmi različnih življenjskih poti ustvarila prostor za redko televizijsko intimnost in človeško bližino. Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim tudi nagrade za igralske dosežke ter priznanja za prispevek k medijski in kulturni krajini Slovenije.
Pomemben del njenega ustvarjanja predstavlja tudi pisanje. S svojimi knjigami, osebnimi zapisi in razmišljanji raziskuje teme notranje rasti, odnosov, ženskega sveta in iskanja smisla, pri čemer ostaja zvesta iskrenemu, neposrednemu in osebnemu izrazu. Tudi zato njeno delo presega meje gledališča in pogosto deluje kot dialog z občinstvom o življenju samem.
Zvezdana Mlakar ostaja umetnica, ki s svojo prisotnostjo ne nagovarja le gledalca, temveč človeka. Njena moč ni zgolj v interpretaciji vlog, ampak v sposobnosti, da skozi umetnost odpira prostor bližine, ranljivosti in resničnega stika.
Nataša Barbara Gračner
Prvakinja SNG Drama Ljubljana. Njena kariera v zadnjih letih izstopa po raznovrstnih vlogah v gledališču, filmu, radiu in televiziji.
Poklon njenemu delu je Borštnikov prstan 2025, s poudarkom na njeni doslednosti, miselni ostrini in oddanosti, ki jo vrednoti tako umetnost kot etika igralske poklicne drže . Poleg tega je prejemnica številnih visokih priznanj: Prešernov sklad, Stane Sever, Župančičeva nagrada, dve Vesni, več mednarodnih nagrad ter kar devet Borštnikovih nagrad za igralske stvaritve .
Kot redna profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT prenaša svojo disciplino, integriteto in umetniško vizijo na mlade generacije igralcev.
Nataša Barbara Gračner
Prejemnica Borštnikovega prstana 2025, prvakinja SNG Drama Ljubljana in ena najizrazitejših igralk slovenskega gledališča, je umetnica izjemne igralske subtilnosti, notranje moči in izčiščenega odrskega izraza. Njene interpretacije zaznamujeta redka sposobnost poglabljanja v psihologijo lika ter posebna občutljivost za ritem besede, tišine in odnosa med igralcem ter gledalcem. Igralka izjemne širine, Nataša Barbara Gračner je že več kot tri desetletja osrednja oporna točka Slovenskega narodnega gledališča – Drama Ljubljana. V svoji bogati ustvarjalni poti je oblikovala vrsto izjemnih vlog v delih slovenskih in svetovnih dramatikov – od antične tragedije do sodobne drame. Njena igra nikoli ne temelji na zunanjem učinku, temveč na precizni notranji gradnji lika, zaradi česar njene odrske podobe delujejo hkrati krhko, silovito in popolnoma resnično. Občinstvo jo pozna po vlogah, ki zahtevajo izjemno igralsko koncentracijo, emocionalno globino in izrazito intelektualno prisotnost.
Svojo strokovno pot je začela v Mladinskem gledališču, od leta 1998 pa bogati Dramin repertoar z vrhunskimi vlogami, kot so Lady Macbeth, Katerina Ivanovna, Nastasja Filipovna, Medea, Emmi, Goneril in mnoge druge – vsaka vloga je edinstvena, poglobljena karakterna študija, ki presega režijske okvire. Njena interpretacija Baronice Castelli-Glembay je že zgodovinski mejnik slovenskega gledališča, njena minimalistična, a silovita Emmi v Ali: Strah ti poje dušo je bila opisana kot človeška in tiha, a močnejša od besed.
V zadnjih sezonah je posebej opozorila nase z izjemnimi kreacijami v predstavah, ki so pomembno zaznamovale tudi prostor Festival Borštnikovo srečanje. Njena interpretacija v uprizoritvi Cement je bila ena najbolj opaženih igralskih stvaritev zadnjih let, za katero je prejela tudi Borštnikovo nagrado za igro. V svojih vlogah pogosto raziskuje kompleksne ženske like – močne in ranljive hkrati – ter skozi njih odpira vprašanja identitete, intime, družbenih pritiskov in človekove notranje osamljenosti.
Leto 2025 pomeni vrhunec dolgoletne umetniške poti, ki jo zaznamujejo doslednost, poglobljenost in izjemna predanost gledališču. Poleg igralskega ustvarjanja pomembno soustvarja tudi pedagoški prostor kot profesorica na AGRFT, kjer svoje znanje, disciplino in razumevanje igralske umetnosti predaja mlajšim generacijam. Njeno delo je močno vplivalo na razvoj sodobne slovenske igre, predvsem na razumevanje subtilnega, notranje motiviranega igralskega izraza.
Prisotna je tudi v filmu, na radiu in televiziji, vendar ostaja gledališče njen osrednji ustvarjalni prostor – prostor, kjer njena igra doseže posebno intenzivnost. Na odru deluje z redko kombinacijo elegance, intelektualne ostrine in čustvene iskrenosti, zaradi česar sodi med najpomembnejše igralske osebnosti slovenskega gledališča.
Nataša Barbara Gračner je igralka, ki ne ustvarja zgolj vlog, temveč na odru odpira svetove – tihe, kompleksne in globoko človeške.
Branko Šturbej
Dolgoletni član Drame Ljubljana in prejemnik Borštnikovega prstana 2024. Tudi zadnji dve sezoni pooseblja izjemno širino, tako po žanrih kot po režijskih pristopih. Igral je vvrste zahtevnih vlog: George v Kdo se boji Virginie Woolf?, Voynitski v Stricu Vani, Emanuel Lehman v Triologiji Lehman ter Malvolio v Dvanajsti noči. Njegov način igre je izjemno ekspresiven, pogosto z rahlo ironičnim komentarjem, a brez izgube resnosti lika.
Branko Šturbej
Prejemnik Borštnikovega prstana 2024, igralec izjemne prezence, izrazite odrske energije in širokega igralskega razpona, je eden najpomembnejših ustvarjalcev slovenskega gledališkega prostora zadnjih desetletij. Kot dolgoletni član ansambla SNG Drama Ljubljana je ustvaril vrsto nepozabnih vlog, ki jih zaznamujejo intelektualna ostrina, emocionalna globina in posebna igralska magnetičnost.
Njegova igralska pot je ves čas preplet raziskovanja in drznosti. Branko Šturbej se nikoli ni ustavljal zgolj pri klasični interpretaciji dramskih likov, temveč je skozi desetletja razvijal izraz, ki združuje močno telesno prezenco, natančno besedo in skoraj filmsko psihološko plastenje značajev. Občinstvo ga pozna po izjemnih vlogah v klasičnem in sodobnem repertoarju, od Shakespeara, Čehova in Cankarja do sodobnih evropskih dramatikov.
V zadnjih sezonah je posebej izstopal v predstavah, ki so zaznamovale tudi festivalski prostor Borštnikovega srečanja. Med njimi so Kdo se boji Virginie Woolf?, Stric Vanja, Dvanajsta noč in monumentalna Lehman trilogija, kjer je ponovno dokazal svojo igralsko širino – od subtilnega notranjega razkroja do eksplozivne odrske moči. Njegove interpretacije pogosto zaznamuje tenko ravnotežje med ironijo, ranljivostjo in ostrim družbenim komentarjem.
Leto 2025 je za Branka Šturbeja nadaljevanje ustvarjalno izjemno močnega obdobja. Še naprej ostaja eden ključnih igralcev slovenskega gledališča, prisoten tako v velikih institucionalnih produkcijah kot v projektih, ki raziskujejo sodobni odnos človeka do družbe, intime in identitete. Njegova igra ne temelji zgolj na virtuoznosti, temveč na redki sposobnosti, da gledalca povsem posrka v notranji svet lika.
Poleg gledališča je močno prisoten tudi na filmu in televiziji, kjer s svojo izrazito igralsko prezenco ustvarja like, ki ostanejo v spominu še dolgo po ogledu. Pomemben del njegove poti predstavlja tudi pedagoško delo in vpliv na mlajše generacije igralcev, saj s svojim pristopom in predanostjo umetnosti pomembno zaznamuje sodobni slovenski igralski prostor.
Branko Šturbej je igralec, ki gledališča ne razume le kot umetnosti odra, temveč kot prostor človekove resnice – zato njegove vloge vedno znova delujejo živo, nepredvidljivo in globoko človeško.